Moj direktor non stop menjuje avte in ko se mu ne ljubi kam iti, potem pošlje drugega delavca. Tako je tokrat poslal mene z električnim avtom, da se peljem v eno podjetje na drugem koncu Slovenije, ker on pač nima časa. Niti na pamet mi ni prišla elektro polnilnica, bil sem prepričan, da mi je dal poln avto in da se z temi stvarmi ne bom rabil ukvarjati. Pa sem se pošteno motil.

Ko sem se peljal dol, je bilo vse lepo in prav, za nazaj pa mi je avto sporočil, da bo potrebna elektro polnilnica, seveda jaz tega nisem vedel, kaj zdaj to pomeni, poklical sem direktorja in mu povedal kako in kaj. Seveda mi je rekel, da je mislil, da bo avto ok, vendar očitno se je zmotil in da se naj ustavim na bencinskem servisu in tam bo elektro polnilnica in dam avto polnit. Kako sem tisti trenutek jezen, da ne more on poskrbeti za ta avto, kakor bi pač bilo potrebno. Njemu to sploh ni bil problem, seveda ne, ker njemu ne bo potrebno čakati na bencinskem servisu. Takrat sem si res želel, da bi se tudi njemu v prihodnosti, kaj takšnega zgodilo. 

Nič nisem mogel drugega, kot da je elektro polnilnica naredila svoje, jaz pa sem ta čas čakal in šle so mi dodatne ure čisto brez veze. Mislim, da še on točno ne ve, kako ta novi električni avto deluje in da se še on lovi okoli njega. Tisti dan, ko sem prišel nazaj na podjetje, sem se usedel v svoj stari avto in bil sem srečen, da ga imam, točno takšnega kot je. Kajti električni avto in elektro polnilnica ni zame. Jaz si še dolgo ne bom kupil takšnega avta, ker z njim ne bi bil sproščen in neprestano bi me kaj skrbelo.