Moja mama je bila celo življenje tajnica, nikoli se ni nad svojim delom pritoževala, lahko rečem, da ga je celo oboževala, rad je hodila v službo, tam ji je bilo kot drugi dom, včasih je potarnala, da jo bolijo zapestja, če bi takrat vedela, da ji bo veliko preglavic v prihodnosti naredil karpalni kanal, bi sigurno drugače odreagirala. Tako pa je enostavno malo stisnila zobe in svoje delo opravljala naprej.

Počasi so prišla leta, ko je šla v penzijo in takrat so jo zapestja še kar bolela, to pa jo je počasi spravljalo ob živce, prišlo je tako daleč, da je le obiskala zdravnika, ki pa ji je dal diagnozo karpalni kanal. Zgodilo se je ravno to, kar bi bilo možno preprečiti prej, če bi moja mama odreagirala prej. Včasih se vprašamo v takšni situaciji, če je resnično vredno trpeti in nič odreagirati. Če bi moja mama prej obiskala zdravnika, bi se vse skupaj lahko preprečilo, da ne bi bil problem karpalni kanal, ker bi se zapestja lahko že prej pozdravila, kot je potrebno.

Tako pa se ni zdravila in sedaj je morala v penziji na operacijo zapestij, kar sploh ni enostavna zadeva. Komaj je začela uživati penzijo, pa je že bila nesposobna skrbeti zase. Roke so le roke in karkoli je narobe z rokami, je res lahko težko, tako ti tudi karpalni kanal zakomplicira življenje. Moja mama sicer pravi, da je bolj srečna, da ima operacijo sedaj v času penzije, ker bi se v službi počutila slabo, če bi morala biti tako dolgo na bolniški. Taka pač je in nikoli se ne bo spremenila. Mi smo ji lahko le pomagali, da je karpalni kanal operirala in da smo ji takrat stali ob strani. Kar hitro ni želela več pomoči od nas, ker nas ni hotela obremenjevati, tako lahko rečem le, da je moja mama zlata mama in niti karpalni kanal na obeh rokah, je ni spremenil.