Ko smo mladi polni energije in moči in nas nikoli nič ne boli, niti ne moremo razumeti nekoga, da ga boli hrbet, kolena, roke, noge, sklepi in da je artroza kolena kar pogosta nevšečnost v srednjih letih. Sama sem bila vedno športnica in nisem razumela enih, da ne zmorejo teči, kolesariti, plavati, vse to mi je bilo brez veze poslušati, saj je to zame bila mala malica.

V mladih letih sem res rad tekla, tekla sem po 5 do 10 km in prav uživala. Na začetku je bilo težko, več kot sem pretekla, lažje sem tekla. Tako sem bila v športu vedno in imela športno postavo, pa so prišla srednja leta, ko sem rodila in na enkrat, ko sem spet začela teči, so me začela boleti kolena, takrat vem da sem si rekla, da artroza kolena ne more biti, saj sem premlada. Nisem se hotela vdati in sem tekla vsak dan, dan za dnem. Tako sem si še bolj uničevala kolena, vendar nisem mogla nehati. Tako sem postala žalostna, ko sem pomislila, da bodo bolečine na koncu res pokazale, da je artroza kolena, tega sem se najbolj bala. Vendar tega nisem verjela, ker sem bila še mlada.

Ker pa bolečine niso popustile, sem se le spravila do zdravnika, po opisnih simptomih, mi je svetoval slikanje obeh kolen, da bo videl za kaj se gre in ali resnično lahko govorimo o artrozi kolena, ki je še v mojih letih nekako prekmalu.

No izvidi so pokazali vnete sklepe in tako se je za nekaj časa moj tek končal. Kajti oboževala sem tek, vendar so moja kolena bila potrebna zdravljenja, kajti artroza kolena ni kar tako in potrebno je pravilno ukrepati. Po določenem času so se moja kolena pozdravila in spet lahko tečem kolikor hočem in artroza kolena ni več problem.