Ko smo polagali zunanje ploščice, sem že na začetku videla, da jih bo preveč in začela razmišljati, kako bi jih lahko uporabila, ker jih nismo mogli vrniti nazaj v trgovino. Prišla sem do ideje, ker smo imeli en zid za hišo, ki ni bil dokončan, da pa bi jaz lahko obložila ta zid. Ideja mi je bila vedno bolj všeč in hotela sem, da je to moje delo, da mi nihče ne pomaga. Tako sem gledala delavce, ki so mešali lepilo da so polagali zunanje ploščice in tako sem se naučila, kako se lepilo pripravi. 

Ko smo končali z polaganjem ploščic, pa sem jaz začela svojo misijo. Tako sem začela počasi, prvi dan sem razbila vse zunanje ploščice, ki so ostale, da sem dobila različno velike dele in si tako naredila okvirni načrt, kako jih bom polagala. Ker je bilo kar veliko plavih, sem si zamislila, da naredim iz ploščic delfina in tako se je vse začelo. Polagala sem razbite zunanje ploščice po kosih na zid in nastal je prekrasen delfin, še sama sem bila ponosna, kaj sem zmogla. Tudi ostali, ko so prišli na obisk, predvsem moški, so bili presenečeni, da sem to delala sama, videli so kako sem ustvarjalna in presenečeni so bili, da zunanje ploščice tako lepo pokajo.

Veliko je bilo vloženega truda, ure in ure sem posvetila temu zidu in na koncu je bil videti prekrasno, predvsem pa sem bila ponosna, da je to bil moj zid in da sem porabila vse zunanje ploščice, ki so ostale, kako dobro sem to izkoristila. 

Danes, vedno ko se sprehodim mimo sovjega zida sem ponosna na to, ker se spomnim, koliko ur dela je bilo potrebnih, kako natančno sem to delala in predvsem kako mi ni bilo težko, ker sem vedela kaj nastaja in da bo zid sedaj lep. Prihranila sem denar, ker sem se tega domislila, da bom porabila vse odvečne zunanje ploščice, to mi je uspelo in ponosna sem nase.

 …