Ta vikend smo imeli obiske. Moj sin je povabil tri prijatelje na obisk in tako sem se odločila, da jim spečem palačinke. Saj veste, otroci so vedno lačni, čeprav rečejo, da niso. Tako sem jih šla v sobo vprašat, če bodo kaj jedli. Rekli so da niso lačni, ko pa sem jim rekla, da sem nameravala speči palačinke, so bili vsi zato.

Pa sem šla v kuhinjo pečt palačinke. Ko sem spekla prvo palačinko so že vsi prišli iz sobe. Očitno jim je preveč dišalo v sobo in niso mogli več čakati. Tako smo se pošteno zabavali, ker sem se odločila, da bodo palačinke pekli sami. Ko sem dala to idejo, so me čudno gledali, potem pa sem vsakemu posebej naložila delo. Eden je delal maso, drugi je pekel in tretji je mazal palačinke. Čeprav se jim je zdela najprej ideja prezvezna, so se na koncu vsi imeli prav luštno. Že dolgo jih nisem videla, da bi se tako smejali. 

Moram pa priznati, da sem kasneje imela kar veliko dela z pospravljanjem, ker je kuhinja izgledala tako, kot bi vanjo priletela bomba. Nisem se pritoževala, ker mi je več pomenilo, da so se najstniki družili za štedilnikom in ne samo pred računalniki. Videla sem, da se še da motivirati najstnike kako drugače, kot pa da imajo v roki samo telefone. Najbolj zanimivo pa je to, da so vsi doma povedali, kako so pri meni pekli palačinke in kako je bilo fajn. To so mi povedale same mame, ker so tudi one bile presenečene, da je njihov sin pekel palačinke. Včasih moramo najti samo to, na kakšen zabaven način bomo poskrbeli, da se lahko otroci vključijo v naše delo. 

…